Uf!!! Po vsej tej ominozni, apokaliptični sci-fi grozi zadnjih nekaj ur sem mislil, da bom prvi dan v letu zaključil z Mid 90’s, režiserskim prvencem Jonaha Hilla, in zagotovo enim izmed mojih najljubših filmov leta 2018 ter zadnjih nekaj let. Jako jasno moram poudariti, da se zdi ta film narejen na meri zame. Rojen sem v zadnjih dneh leta 86, torej so bili 90-ta moja igrališče, in ta film me je prebil po vseh občutkih na tolik načinih, z intenzivnostjo, ki jo redko doživim. Seveda je rekonstrukcija “obdobja” bila izjemno nostalgična in brezhibna, vendar je tisto, kar je ta film resnično izkusil, bilo “občutje” odraščanja v tistem času. Bila je tehnologija, a ni povsem prevzela vsakega dela našega življenja. Bili so telefoni, vendar je pomemben bil tisti “telefon”. Dial-up internet, če je bil sploh prisoten. Veste, na kaj mislim. Performanse so bile silno avtentične, in upam, da bodo vsi tisti otroci imeli svetle prihodnosti. Ko se vse sešteje in razbere, ta film zame deluje na vsakem nivoju in ga bom zagotovo redno ponovno gledal v prihodnosti. Kaj pa vi? Kako vam je bil všeč? Če ste odraščali kot najstnik v 90-ih, je ta film vzbudil podoben odziv kot meni? Če ne, kako vam je bil všeč? Spodaj mi sporočite!